Ciril Bergles: Dihaš vame in me ljubiš in jaz rastem v večnost

Pesnik Ciril Bergles je vstopil v slovensko poezijo tiho,
nevsiljivo in prepričljivo. Leta 1984 je v samozaložbi objavil
pesniški zbirki na poti v tišino in vaje za svetlobo. Zbirki sta
bili manj opaženi, toda vsebovali sta že vrsto prepoznavnih
pesnikovih pesmi, skoraj programskih verzov, na primer Vsaka pesem
je majhna molitev. V prvoomenjeni zbirki je kar nekaj pesmi, ki
napovedujejo Berglesovo pesniško zbirko Ellis Island. Zbirka je
izšla leta 1988 v zbirki Aleph in z njo se je pesnik predstavil
širši javnosti. V naslednjih nekaj letih se je predstavil kot
urednik antologije slovenskega zdomskega pesništva zadnjih
štiridesetih let z naslovom To drevo na tujem raste in kot
prevajalec, na primer z odmevno antologijo Sodobna španskoameriška
poezija (Cankarjeva založba). Leta 1993 je v zbirki Lambda (ŠKUC)
objavil pesniško zbirko Ifrikija in v njej poezijo z gejevsko
tematiko. Pozneje je sledila še vrsta Berglesovih izvirnih in
prevodnih knjig z gejevsko tematiko v sodelovanju z urednikom
Branetom Mozetičem, hkrati pa je pisal tudi duhovno poezijo (leta
2006 je pri Družini objavil tudi pesniško zbirko Tvoja roka na
mojem čelu). Toda naj je pesnik pisal o erotiki ali presežnem, je
pisal s prepoznavno osebno pisavo, pogosto izpovedno, že kar
neposredno, ki pa se lahko razmahne v uvid, refleksijo, ugotovitev,
celo sentenco. Več o Cirilu Berglesu in njegovi poeziji ob 90.
obletnici rojstva povejo literarna zgodovinarka dr. Darja Pavlič,
pesnik in urednik Brane Mozetič ter pesnik in kritik Muanis
Sinanović v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite. Foto:
Festival Pranger/Igor Zaplatil